Znanstveniki so izračunali, kako dolgo bi lahko živeli, če bi premagali staranje

Kako dolgo bi živeli ljudje, če bi odpravili staranje?

Nova raziskava ponuja provokativen odgovor, piše portal ZME Science.

Tudi v tako rekoč nepredstavljivo optimističnem scenariju večina ljudi verjetno ne bi živela bistveno dlje od 200 let. Razlog se skriva v vsaki posamezni celici.

Naša DNK skozi življenje kopiči naključne napake, znane kot somatske mutacije. Nastajajo med podvajanjem ali popravljanjem DNK.

Večina jih je neškodljivih, nekatere pa povzročijo odmrtje celic ali jim preprečijo normalno delovanje.

Za razliko od številnih drugih sprememb, povezanih s staranjem, teh mutacij po njihovem nastanku ni mogoče preprosto izničiti.

Raziskovalci z ruskega inštituta za znanost in tehnologijo Skolkovo so modelirali, kaj bi se zgodilo, če bi znanstveniki odpravili vse druge glavne vzroke staranja, somatske mutacije pa bi se še naprej kopičile.

Eden na 100.000 ljudi bi morda doživel 470 let

Izračunali so, da bi bila mediana življenjske dobe med 146 in 194 leti, najverjetneje okoli 156 let.

(Mediana je v statistiki vrednost, od katere ima polovica obravnavane populacije nižjo, druga polovica pa višjo vrednost; 156 let je torej starost, ki je polovica ljudi ne doseže, druga polovica pa jo preseže, op. a.)

V skrajnih primerih bi lahko eden od 100.000 ljudi dosegel "najvišjo" starost 470 let, vendar raziskovalci izraz "najvišja" uporabljajo v statističnem smislu in ne kot absolutno biološko mejo, ki je ni mogoče preseči.

To sicer (vsaj teoretično) pomeni, da bi lahko posamezniki živeli tudi dlje, a soavtor raziskave Dmitrij Kriukov poudarja, da gre za matematični model, ne za eksperimentalne podatke.

Srce in možgani so največja omejitev

Raziskovalci so združili podatke o hitrosti kopičenja mutacij v različnih vrstah celic ter ocenili, koliko jih lahko posamezen organ izgubi, preden odpove.

Največjo omejitev predstavljajo srce in možgani.

Nevroni in srčne mišične celice se namreč skoraj ne obnavljajo, zato se izgube zaradi mutacij sčasoma kopičijo.

Že same poškodbe nevronov bi po modelu mediano življenjske dobe znižale na približno 194 let, poškodbe srčne mišice pa na okoli 208 let.

Nasprotno pa so se jetra izkazala za izjemno odporna, saj lahko izgubljene celice nadomeščajo z delitvijo novih. Tudi celice dihalnih poti so se več tisoč let uspešno obnavljale.

"Naša raziskava kaže, da somatske mutacije pomembno prispevajo k staranju, vendar same po sebi ne morejo pojasniti dejanske umrljivosti," je dejal Kriukov.

Gre za idealiziran scenarij

Raziskava se dobro ujema tudi z nekaterimi prejšnjimi ugotovitvami.

Študija, objavljena leta 2022 v reviji Nature, je pokazala, da se pri dolgoživih sesalcih mutacije kopičijo počasneje, medtem ko je raziskava iz leta 2021 v reviji Nature Communications zgornjo mejo človeške življenjske dobe ocenila med približno 120 in 150 let.

Čeprav raziskavi obravnavata različne procese, obe nakazujeta, da biološke omejitve človekove dolgoživosti verjetno obstajajo.

Avtorji nove študije opozarjajo, da njihov model predstavlja idealiziran scenarij.

Obravnava le štiri organe, večinoma izključuje raka ter predpostavlja, da bi bili vsi drugi mehanizmi staranja popolnoma odpravljeni.

Zato izračunane vrednosti predstavljajo zgornjo mejo možne življenjske dobe.

Najpomembnejši prispevek raziskave zato morda ni ocena približno 156 let, temveč metodologija.

Z njo bodo raziskovalci lahko postopoma ocenjevali, koliko k staranju prispevajo tudi drugi procesi, od poškodb mitohondrijev do motenj pri vzdrževanju beljakovin.

"Zdaj ne moremo več le reči, da so mutacije škodljive, temveč lahko natančno izračunamo, za koliko skrajšajo življenje," je dejala vodja raziskave Jekaterina Hramejeva.

Rezultati raziskave so bili objavljeni v reviji npj Aging.